O nadzoru ocenjevalcev vrednosti

MSOV kot splošen akt na splošen in abstrakten način z učinkom za vse naslovnike urejajo ocenjevanje vrednosti. Kot strokovna pravila (strokovna navodila pravilnega ravnanja ocenjevalcev vrednosti), ki so rezultat strokovnih dognanj, pa določajo postopek in načela, ki jih je treba upoštevati pri ocenjevanju vrednosti.

Ocenjevanje vrednosti podjetij zagotavlja resničen in pošten prikaz vrednosti podjetja. Ta prikaz je najcelovitejši vir informacij o vrednosti gospodarskega subjekta na trgu in podlaga za odločanje drugih gospodarskih subjektov. Podatki o oceni vrednosti pomenijo v bistvu varnostni mehanizem, s katerim se zagotavlja zaupanje uporabnikov podatkov.

Namen ocene, opravljene v skladu z MSOV 3, je namreč dati utemeljeno zagotovilo, da je ocenjena vrednost podjetja kot celota brez bistveno napačnih navedb, ki bi bile dvoumne ali zavajajoče.

ZRev-2 predvideva štiri ukrepe, ki so po svoji pravni naravi različni. Vsak od njih je izrečen po posebnimi, zanj predpisanimi pogoji. Tako se opomin izreče, kadar ni pogojev za odvzem dovoljenja oziroma pogojni odvzem dovoljenja.

Po presoji Vrhovnega sodišča je materialnopravno zmotno tožbeno izhodišče, da pooblaščeni ocenjevalec vrednosti podjetja s poročilom po 146. in 181. členu ZFPPIPP „le pomaga predstaviti finančni vidik obstoječega stanja“. Vloga pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetja je namreč ključna pri presoji materialnopravnih predpostavk za vodenje postopka prisilne poravnave. Prav on s pritrdilnim mnenjem po četrtem odstavku 146. člena ZFPPIPP v končni posledici presodi, da materialnopravne predpostavke za vodenje prisilne poravnave obstajajo. Čeprav drži, da odločitev o sprejetju prisilne poravnave sprejmejo upniki, pa le-ti navadno nimajo vseh potrebnih poslovno finančnih znanj in se posledično zanesejo na poročilo neodvisnega strokovnjaka, konkretno pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetja. Vrhovno sodišče poudarja, da v primeru insolventnosti podjetja v ospredje stopijo interesi upnikov, ki postanejo nadrejeni interesom lastnikov. Poleg tega je s 137. členom ZFPPIPP še posebej (podrobneje) urejeno načelo razkritja finančnega položaja in poslovanja dolžnika, po katerem mora dolžnik upnikom razkriti vse informacije, potrebne za njihovo odločitev o sprejetju prisilne poravnave.

Drugi odstavek 181. člena ZFPPIPP določa smiselno uporabo taksativno naštetih pravil 146. člena ZFPPIPP. Zato pooblaščeni ocenjevalec ne more zadostiti zahtevam 181. člena ZFPPIPP s (ponovno) opravo analize po 146. členu ZFPPIPP. Zakonodajalec je namreč predvidel razliko med poročilom po 146. in 181. členom ZFPPIPP, ki je v tem, da pooblaščeni ocenjevalec glede na spremenjeni načrt finančnega prestrukturiranja smiselno pripravi poročilo po izhodiščnih postavkah 146. člena ZFPPIPP. Pri tem drži, da določba 181. člena ZFPPIPP ne vsebuje zahteve po opravi kompleksne finančno-ekonomske-poslovne analize mimo pravil 146. člena ZFPPIPP.

Subjektu nadzora je v postopku za izrek opomina spoštovanje načela kontradiktornosti zagotovljeno s tem, da se z vročitvijo odločbe o začetku postopka seznani z dejstvi in dokazi, ki po mnenju Agencije utemeljujejo začetek postopka, ter s tem, da ima možnost podati izjavo o razlogih za začetek postopka, v katerih lahko navaja dejstva in predlaga dokaze (139. člen ZRev-2). Agencija lahko šele nato izda odločbo o izreku opomina, pri čemer pa lahko odločitev opre le na dejstva in dokaze, ki so navedeni v odločbi o začetku postopka oziroma v izjavi subjekta nadzora (drugi odstavek 140. člena ZRev-2).

Vrhovno sodišče v skladu s pravico do izjave tožeče stranke odloča o utemeljenosti tožbenih navedb ter posledično presoja zakonitost izpodbijane odločbe v postopku sodnega varstva. Glede razpisa ustne obravnave pa Vrhovno sodišče pojasnjuje še, da sama ne-izvedba ustne obravnave ni vplivala na pravico tožeče stranke do izjave. Agencija namreč odloča praviloma brez naroka oziroma ustno obravnavo razpiše le, če presodi, da je to potrebno za razjasnitev ali ugotovitev odločilnih dejstev (105. člen ZRev-2). Agencija tako v okviru načela proste presoje dokazov oceni ali je izvedba ustne obravnave potrebna.

ZRev-2 je temeljni področni zakon, ki ureja revidiranje, strokovna področja, povezana z revidiranjem ter določa ustrezen nadzor nad revidiranjem ter ocenjevanjem vrednosti. Na drugi strani pa ZGD-1 določa temeljna statusna korporacijska pravila ustanovitve in poslovanja gospodarskih družb. Zaradi deloma skupnega področja urejanja predvsem z vidika bilančnega prava, je neizogibno, da se oba obravnavana predpisa mestoma dopolnjujeta. Vendar pa je glede na različen namen obeh predpisov jasno, da so revizijska pravila (nad katerimi Agencija izvaja ustrezen nadzor) praviloma podrobneje predpisana z ZRev-2 in drugimi ustreznimi pravili stroke.

V zvezi z ugovorom stvarne pristojnosti tožene stranke Vrhovno sodišče ugotavlja, da ta ni utemeljen. Res so bili iz ZZad črtani členi, ki so določali zadružno revizijo, na kar opozarja v tožbi tožeča stranka, vendar pa je bilo s spremembo ZZad-B dodano novo poglavje Statusno preoblikovanje zadrug in preoblikovanje drugih pravih oseb v zadruge, v okviru katerega je tudi določba 48e. člena (spremenjena z 12. členom ZZad-C), ki v prvem odstavku določa, da se za revizijo delitvenega načrta, pogodbe o delitvi in prevzemu ali pogodbe o združitvi zadrug smiselno uporabljajo določbe predpisov, ki urejajo revidiranje družb.

Predpise, ki urejajo ocenjevanje oziroma revidiranje, je treba razlagati in uporabljati tako, da sta zagotovljeni resničnost in poštenost prikaza finančnega stanja in poslovnega izida družbe. Sodišče sicer soglaša s stališčem tožeče stranke, da je mogoče standarde razlagati tudi drugače. Tako kot (skoraj) vse normativne akte, je tudi računovodske standarde in standarde ocenjevanja oziroma revidiranja mogoče razlagati in razumeti na različne načine. Vendar to ne pomeni, da lahko v vsakem primeru obvelja več različnih razlag, saj bi takšno stališče v celoti izničilo preskriptivni značaj standardov. To, da gre za pravila stroke, na drugi strani pomeni, da mora imeti v dvomu odločilno vlogo pri njihovi razlagi ravno sektorski regulator, ki je odgovoren za pravno konsistentno in učinkovito delovanje posameznega področja.

Pravila ocenjevanja vrednosti predstavljajo zapisana pravila stroke, ki jih je treba razlagati kot celoto. Načeloma jih je mogoče razlagati in razumeti na različne načine, vendar to ne more pomeniti, da lahko v vsakem primeru obvelja več različnih razlag, saj bi takšno stališče v celoti izničilo njihov normativni značaj. Na njihovi podlagi bi ne bilo mogoče zahtevati določenega ravnanja, s čimer bi izgubila svoj smisel. To da gre za pravila stroke, pa na drugi strani pomeni, da mora imeti v dvomu odločilno vlogo pri njihovi razlagi ravno sektorski regulator, ki je odgovoren za pravno konsistentno in učinkovito delovanje posameznega področja. Ravno dejstvo, da gre za pravila stroke namreč pomeni, da je sodni nadzor nad normativno konkretizacijo posameznih pravil stroke nujno zadržan.

Določba 138. člena ZRev-2 po mnenju sodišča ni bila kršena, saj je tožnica po vročitvi odločbe o začetku postopka za izrek opomina, dobila možnost, da se o njej izjavi. Pri tem ne gre prezreti, da je odločba o začetku postopka po svoji vsebini procesna odločitev, ki se konča z odločbo o izreku opomina, če so izpolnjeni pogoji za izrek ukrepa, kar vse določajo členi 138 do 142 ZRev-2 v zvezi z drugim odstavkom 117. člena ZRev-2. Za izdajo odločbe o začetku postopka torej zadošča, da Agencija razpolaga s podatki, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je podan razlog za izrek opomina.

Za nadzor pooblaščenih ocenjevalcev podjetij – tudi, ko ti pripravljajo poročila oziroma mnenja po ZFPPIPP – je pristojna Agencija za javni nadzor nad revidiranjem.

Pooblaščeni ocenjevalec je pri izdelavi poročila pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetja o načrtu finančnega prestrukturiranja po 146. členu ZFPPIPP vezan na Hierarhijo standardov ocenjevanja vrednosti, v skladu s Hierarhijo pa mora upoštevati tudi Pojasnilo 7. Ne drži torej tožbena navedba, da lahko pooblaščeni ocenjevalec vrednosti podjetij sam izbere načela, metode in standarde, po katerih bo podal svoje mnenje.

Pri izreku pogojnega ukrepa odvzema dovoljenja je tožena stranka odločitev pravilno oprla le na dejstva in dokaze, ki so bili navedeni v predmetni odločbi o začetku postopka odvzema dovoljenja oz. v izjavi tožnice, v skladu z drugim odstavkom 140. člena ZRev-2. Določbe Zrev-2 so bile v obravnavani zadevi upoštevane, zato ugovori tožnice, da so bile v postopku storjene bistvene kršitve pravil postopka, niso utemeljeni.

Namen poročila iz 146. člena ZFPPIPP je oceniti, ali so izpolnjene materialno-pravne zahteve za vodenje postopka prisilne poravnave. Poročilo mora biti sestavljeno v skladu s pravili stroke ocenjevanja vrednosti podjetij. Iz ZFPPIPP ne izhaja, da bi izključeval uporabo ZRev-2. Na podlagi četrtega odstavka 146. člena ZFPPIPP mora NFP pregledati pooblaščeni ocenjevalec vrednosti in o tem pripraviti poročilo. Imenovanje pooblaščenega ocenjevalca vrednosti ureja ZRev-2 in tako za njegovo delovanje veljajo določbe ZRev-2. Pooblaščeni ocenjevalec vrednosti mora pri izvrševanju svojih nalog upoštevati strokovna pravila ocenjevanja vrednosti, ki jih med drugim določa ZRev-2.