O nadzoru pooblaščenih revizorjev

Kršitve določb postopka, storjene do vključno izdaje odločbe o začetku postopka, se lahko uveljavlja samo v okviru izpodbijanja te odločbe, kasneje storjene kršitve določb postopka pa le v okviru izpodbijanja odločbe o izreku opomina.

Za odločanje o zahtevi za izločitev člana strokovnega sveta je pristojen strokovni svet, ne pa morda minister, pristojen za finance.

Nujna podlaga za opredelitev in potrditev vrednosti stvarnih vložkov pri uporabljeni metodi knjigovodske vrednosti je register osnovnih sredstev oziroma analitična evidenca osnovnih sredstev, ki vsebuje točne podatke o vrednosti vsakega osnovnega sredstva posebej.

Pooblaščeni revizor je podal pripombe na zapisnik o opravljenem nadzoru. Prav tako se je izjavil o razlogih za začetek postopka za odvzem dovoljenja. V tožbi (zoper odločbo Agencije o odvzemu dovoljenja) sicer ne more navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov, vendar pa lahko izpodbija s strani Agencije ugotovljeno dejansko stanje in podano pravno argumentacijo. Tega pa mu s posplošenimi trditvami, na katere je Agencija v izpodbijani odločbi že odgovorila, ni uspelo, saj se ni soočil z odgovori Agencije in konkretizirano pojasnil svojih pomislekov (ki jih je očitno imel glede njenih ugotovitev in strokovnih stališč). Tako v tožbi ni navedel lastnih ugotovitev ali lastnih pravnih stališč, ki bi nasprotovala razlogom, s katerimi je Agencija utemeljila izpodbijano odločbo glede posameznih postavk računovodskih izkazov, razlogom, ki jih je Agencija (glede na odločbo v začetku postopka) ponovila ali dodatno navedla v utemeljitev izpodbijane odločbe.

Tožena stranka je izrek ukrepa (nepogojnega) odvzema dovoljenja utemeljila s tem, da so bile ugotovljene kršitve pravil revidiranja računovodskih izkazov družbe takšne narave, da je bilo zaradi njih revizorjevo poročilo pomanjkljivo oziroma zavajajoče. Agencija sicer ni navedla, zakaj naj bi bili revidirani računovodski izkazi kot celota pomanjkljivi oziroma zavajajoči, vendar pa je to razložila glede posameznih analiziranih postavk. Iz njenih razlogov pa je s sklepanjem od posamičnega na skupno mogoče razbrati, zakaj je bilo revizijsko poročilo kot celota pomanjkljivo oziroma zavajajoče.

Vrhovno sodišče ocenjuje, da je utemeljitev izbire ukrepa nadzora sprejemljiva. Agencija lahko v primeru, ko so po 55. členu ZRev-2 izpolnjeni pogoji za nepogojni odvzem dovoljenja, izreče milejši ukrep (pogojni odvzem dovoljenja), če ob upoštevanju konkretnih okoliščin oceni (tako imenovana pozitivna prognoza), da bo s tem dosežen namen ukrepa nadzora (da bo pooblaščeni revizor v bodoče računovodske izkaze revidiral v skladu s standardi revidiranja). Vendar pa v obravnavanem primeru pravilnost izbranega ukrepa (nepogojnega odvzema dovoljenja) potrjuje že okoliščina, da je šlo za revidiranje računovodskih izkazov gospodarsko izpostavljene družbe, kjer je skrb za stabilnost njenega poslovanja, za njeno dolgoročno in kratkoročno plačilno sposobnost ter za zmerno stopnjo tveganja, ki se nanaša na njene posle, bila bistveno večja kot pri drugih družbah, zaradi česar je bila pri izbiri ukrepa nadzor (s katerim se ohranja visoka raven zaupanja v delo pooblaščenih revizorjev, zaupanja v to, da je njihova revizija računovodskih izkazov opravljena strokovno in na visoki ravni kakovosti) potrebna večja strogost.

Dejstvo, da v konkretnem postopku ni šlo zgolj za lažje kršitve, potrjuje že samo število ugotovljenih kršitev.

Prvemu tožniku se očita, da iz revizijske dokumentacije ni razvidno, kako se je kot pooblaščeni revizor v zadostni meri prepričal o poslih, ki jih je družba izkazovala med kratkoročnimi finančnimi obveznostmi v revidiranem obdobju in da se je prepričal o pravilnosti izkazanih denarnih tokov pri naložbenju, med katerimi znašajo prejemki od odtujitve dolgoročnih finančnih naložb 295.000 EUR.

Zoper navedena očitka se je mogoče vsebinsko vzeto braniti na dva načina, bodisi (a) z zatrjevanjem in dokazovanjem, da revizijska dokumentacija izkazuje, kar se v Odločbi zatrjuje, da ne izkazuje (dejansko stanje), bodisi (b) z uveljavljanjem, da pravila revidiranja ne zahtevajo, da bi moral revizor v revizijski dokumentaciji izkazovati, kar se mu očita, da ni izkazal (materialno pravo).

ZRev-2 ne vsebuje določb o izločitvi v postopku odločanja, zato se (podrejeno in primerno) uporabijo določbe ZUP. Izločitveni razlogi so namreč navedeni v 35. členu in 37. členu ZUP, s tem, da je v prvem odstavku 37. člena ZUP naveden konkretno uveljavljani razlog (to je, da so podane druge okoliščine, ki vzbujajo dvom o nepristranskosti uradne osebe). Vendar pa je pri institutu izločitve uradne osebe zaradi utemeljenega dvoma o njeni nepristranskosti bistveno, da mora zainteresirana stranka tovrstno izločitev zahtevati takoj, ko izve za izločitveni razlog. Iz upravnega spisa pa je razvidno, da sta A. N. in B. R. sodelovala pri odločanju o začetku postopka za izrek opomina. Ker tožeča stranka izločitvenih razlogov ni uveljavljala že tekom postopka nadzora, očitana kršitev pravil postopka ni podana.

Namen revidiranja računovodskih izkazov je zagotavljanje resničnega in poštenega prikaza finančnega stanja in poslovnega izida pravne osebe, ki predstavlja najcelovitejši vir informacij o delovanju gospodarskega subjekta na trgu. Iz tega sistemskega razumevanja nadzora nad delom pooblaščenih revizorjev je treba izhajati tudi pri razlagi in uporabi 74. člena ZRev-2 glede načina opravljanja nadzora. Iz celotne določbe 74. člena ZRev-2 je namreč razvidno, da je zakonodajalec postopek nadzora uredil izrazito široko.

Med postopkom pred Agencijo za javni nadzor nad revidiranjem je bilo ves čas spoštovano načelo kontradiktornosti, saj je bila odločba o začetku postopka vročena tožnici, slednja pa je bila tudi pozvana, da se izjavi o razlogih za začetek postopka. Na ta način je tožnica imela možnost, da se izjavi o razlogih za začetek postopka ter da navaja dejstva in predlaga dokaze v tej zvezi.

Neizvedba ustne obravnave ni vplivala na pravico tožnice do izjave. Agencija namreč odloča praviloma brez naroka oziroma ustno obravnavo razpiše le, če presodi, da je to potrebno za razjasnitev ali ugotovitev odločilnih dejstev (105. člen ZRev-2). Agencija tako v okviru načela proste presoje dokazov oceni, ali je izvedba ustne obravnave potrebna. Kar pomeni, da bi bilo potrebno v primeru zatrjevane procesne kršitve konkretizirano navesti, zakaj bi neizvedba ustne obravnave vplivala ali mogla vplivati na zakonitost izpodbijane odločbe, česar pa tožnica ni storila.

V pravni položaj subjekta nadzora se poseže šele z odločbo o izreku opomina. Za izdajo odločbe o začetku postopka zadošča, da Agencija razpolaga s podatki, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je podan razlog za izrek opomina (138. člen ZRev-2). Podatke lahko pridobi s strani Slovenskega inštituta za revizijo, ki opravlja določene naloge nadzora po zakonu, lahko pa tudi iz drugih virov. Ali bo razpoložljive informacije upoštevala in na njihovi podlagi začela postopek, je stvar njene lastne presoje. Pri tem ni vezana na morebitno mnenje Inštituta niti na pripombe, ki jih je v postopku pred Inštitutom podal subjekt nadzora, zato se do njih tudi ni dolžna opredeljevati niti se nanje in morebitne nepravilnosti v postopku pred Inštitutom ne more sklicevati subjekt nadzora. Šele v postopku za izrek opomina se bo namreč izkazalo, ali so dejstva, navedena v odločbi o začetku postopka, resnična in ali so takšna, da dajejo podlago za izdajo odločbe.

Iz navedenih dokazil ne izhaja, na kakšen način je tožnica kot pooblaščena revizorka preverila spoštovanje SRS 3.25 oziroma MRS 39.59 s strani poslovodstva družbe B. ter kakšne so usmeritve glede vrednotenja kratkoročnih finančnih naložb, razvidna pa tudi ni njena presoja glede ustreznosti vrednotenja posojil v danih okoliščinah, zlasti glede na javno dostopne podatke o plačilni nesposobnosti družb in kreditno tveganje, ki je prisotno v tej zvezi. Toženka je zato pravilno ocenila, da dana zavarovanja in pojasnilo poslovodstva niso dovolj za oceno, da popravek finančnih naložb ni potreben ter posledično ugotovila, da predloženi revizijski dokazi v smislu MSR 200 niso zadostni in ustrezni.

Na izrek ukrepa v konkretnem primeru ne vpliva okoliščina, ali je prizadeta oseba v času vodenja postopka oziroma izdaje odločbe agencije imela oziroma ni imela veljavnega dovoljenja za opravljanje nalog pooblaščenega revizorja.

Predpise, ki urejajo ocenjevanje oziroma revidiranje, je treba razlagati in uporabljati tako, da je zagotovljen resničen in pošten prikaz finančnega stanja in poslovnega izida družbe. Tako kot za (skoraj) vse normativne akte je tudi računovodske standarde in standarde revidiranja mogoče razlagati in razumeti na različne načine. Sodišče zato ne nasprotuje tožničini tožbeni navedbi, da si stroka ni enotna in da je mogoče standarde razlagati tudi drugače, kot jih razlaga Agencija. Vendar to ne pomeni, da lahko v vsakem primeru obvelja več različnih razlag, saj bi takšno stališče v celoti izničilo preskriptivni značaj standardov. To, da gre za pravila stroke, po drugi strani pomeni, da mora imeti v dvomu odločilno vlogo pri njihovi razlagi ravno sektorski regulator, ki je odgovoren za pravno, konsistentno in učinkovito delovanje posameznega področja. Sodni nadzor nad tem, katera od več možnih razlag oziroma uporaba katerih možnih metod je pravilna, pa je zato nujno zadržan in pride v poštev le v omejenem obsegu in šele tedaj, če tožeča stranka vzbudi upravičen dvom v pravilnost tolmačenja uporabljenih pravil revizijskih in računovodskih standardov.

Predpise, ki urejajo ocenjevanje oziroma revidiranje, je treba uporabljati tako, da je zagotovljen resničen in pošten prikaz finančnega stanja in poslovnega izida družbe. Tako kot za (skoraj) vse normativne akte je tudi računovodske standarde in standarde revidiranja mogoče razlagati in razumeti na različne načine, tudi drugače, kot jih razlaga Agencija za javni nadzor nad revidiranjem (v nadaljevanju Agencija). Vendar to ne pomeni, da lahko v vsakem primeru obvelja več različnih razlag, saj bi takšno stališče v celoti izničilo preskriptivni značaj standardov. To, da gre za pravila stroke, po drugi strani pomeni, da mora imeti v dvomu odločilno vlogo pri njihovi razlagi ravno sektorski regulator (v tem primeru tožena stranka – Agencija), ki je odgovoren za pravno, konsistentno in učinkovito delovanje posameznega področja. Sodni nadzor nad tem, katera od več možnih razlag oziroma uporaba katerih možnih metod je pravilna, je zato nujno zadržan in pride v poštev le v omejenem obsegu in šele tedaj, če tožeča stranka vzbudi sodišču upravičen dvom v pravilnost tolmačenja uporabljenih pravil revizijskih in računovodskih standardov s strani tožene stranke.

Tožbeni očitek, da je Agencija pri opravljanju nadzora v tem primeru presegla svoja pooblastila, ni utemeljen. Pristojnost v zvezi s preveritvijo dela pooblaščenih revizorjev Agencije je določena v šestem odstavku 74. člena ZRev-2 (ta določa, da se neposredni nadzor nad pooblaščenimi revizorji opravi tako, da se s pregledom celotne revizijske dokumentacije, ki se nanaša na opravljeno revizijo najmanj enega naročnika, v obdobju od zadnjega opravljenega nadzora, preveri kakovost njegovega dela). Na tej pravni podlagi in na podlagi celotne revizijske dokumentacije tožena stranka preverja, ali ima pooblaščeni revizor zadostne in ustrezne dokaze za podporo svojemu mnenju. Pri tem ne opravlja ponovne revizije računovodskih izkazov, temveč preverja, ali je pooblaščeni revizor opravil takšne revizijske postopke, ki so potrebni, da so izpolnjene zahteve MSR in dosežejo revizijski cilji. Agencija torej presoja, ali je pooblaščeni revizor za svoje mnenje, ki ga izda, pridobil takšne dokaze, ki dajejo podlago za tako mnenje.

Tožena stranka v postopku nadzora ne presoja opravljenega dela pooblaščenega revizorja glede na uporabo računovodskih standardov revidiranja družbe oziroma njenega finančnega stanja, ampak je vsebina nadzora delo pooblaščenega revizorja, torej, ali je ta svoje delo opravil skladno s pravili revidiranja. Namen nadzornika torej ni ugotoviti, ali so računovodski izkazi revidirane družbe skladni z računovodskimi standardi. Izbira revizije, ki bo predmet nadzora, zato ni pomembna z vidika finančnega položaja in stanja revidirane družbe, saj se v nadzoru presoja, ali je pooblaščeni revizor pri revidiranju pravilno uporabil mednarodne standarde revidiranja.

V obravnavani zadevi je Agencija za javni nadzor nad revidiranjem odločala v postopku nadzora nad kakovostjo dela pooblaščene revizorke na podlagi drugega odstavka 31. člena ZRev-2 in v tem postopku tožnici zaradi v izreku izpodbijane odločbe ugotovljenih kršitev sprejela ukrep in sicer izrek opomina.

Za Posebno poročilo neodvisnega revizorja, ki ga je tožnica podala v skladu z 161. členom ZASP, toženka utemeljeno ugotavlja, da ni v skladu z 38. odstavkom MSR 700, ker ne vključuje vseh sestavin, katerih vključitev je pogoj, da se sme revizorjevo poročilo sklicevati na MSR. Zato morala biti njegova vsebina vključenega v revizorjevo poročilo o računovodskih izkazih zavoda za leto 2013 kot podnaslov, pod mnenjem pooblaščene revizorke naslovljeno kot Poročilo o drugih zakonskih in regulativnih zahtevah ali podobno.

Neutemeljeni so tožnikovi očitki o kršitvi določbe drugega odstavka 140. člena ZRev-2. Iz upravnega spisa je namreč razvidno, da je podana identiteta očitanih kršitev in bistvenih dejstev v odločbi o začetku postopka za izrek opomina s končno odločbo. Bistvo očitkov Agencije za javni nadzor nad revidiranjem se ves čas postopka nanaša na neustrezno preveritev treh postavk v bilanci stanja, in sicer vrednosti zalog nedokončane proizvodnje, naložbenih nepremičnin ter vrednosti dolgoročnih finančnih naložb. Pri očitkih, da tožnik ni pridobil zadostnih in ustreznih revizijskih dokazov, Agencija vztraja tudi v izpodbijani odločbi, v kateri pa dodatno opredeli kršitve glede na pojasnila, ki jih je dal tožnik v svoji izjavi zoper odločbo o začetku postopka, in odgovori na njegove navedbe.

Revizijska pravila predstavljajo zapisana pravila stroke, ki jih je treba razlagati kot celoto. To, da gre za pravila stroke, pa na drugi strani pomeni, da je sodni nadzor nad normativno konkretizacijo posameznih revizijskih pravil nujno zadržan. V dvomu mora imeti odločilno vlogo pri razlagi sektorski regulator, ki je odgovoren za pravno konsistentno in učinkovito delovanje posameznega področja.

Tožnik v tožbi sicer obširno obrazlaga način preveritve vrednosti zalog, pri čemer mu tožena stranka v odločbi in ponovno v odgovoru na tožbo pravilno pojasni, da bi moralo oceno čiste iztržljive vrednosti zalog v skladu s SRS pripraviti poslovodstvo, in sicer na čim bolj zanesljivih dokazih. Da preveritev (le) obstoja in lastništva nepremičnin, ki predstavljajo zaloge, ni zadostno za pripravo takšne ocene, se strinja tudi sodišče. Čista iztržljiva vrednost je po SRS 4.35 n) ocenjena prodajna cena, dosežena v rednem poslovanju, znižana za ocenjene stroške dokončanja in ocenjene stroške v zvezi s prodajo. V zvezi s stroški, vezanimi na pripravo gradbenih projektov, se sodišče strinja s tožnikom, da ni naloga revizorja poglobljeno ocenjevanje možnih/hipotetičnih stroškov, vendar pa bi moral tožnik s strani poslovodstva predložene podatke ustrezno preveriti in oceniti ter postopke dokumentirati v skladu z določbami MSR, česar pa ni storil.

V konkretnem primeru iz revizijske dokumentacije ni razvidno, na podlagi česa je pooblaščeni revizor zaključil, da je višina oblikovanih rezervacij ustrezna (2% letne prodaje), in da so z njimi povezana razkritja skladno z zahtevami Slovenskih računovodskih standardov oziroma ni bila izvedena ustrezna preveritev ustreznosti zneska oblikovanih rezervacij na dan 31. 12. 2013, kar predstavlja kršitev 8. odstavka MSR 230.

Tožnikovo stališče, da oceno potrebne višine rezervacij lahko določi poslovodstvo naročnika revizije, ni utemeljeno. Sodišče v tej zvezi soglaša s stališčem tožene stranke, da namen revidiranja in glavni revizorji cilji zahtevajo strokovno presojo ter kritično presojo dokazov, kar pomeni, da njegova naloga ni samo zbiranje dokumentacije in pojasnil, ampak mora zbrano dokumentacijo in pojasnila kritično presoditi v okviru računovodskega poročanja, kar iz konkretne revizijske dokumentacije ne izhaja.

Postopek izreka ukrepa odvzema dovoljenja za opravljanje nalog pooblaščenega revizorjaje urejen dvofazno. Agencija v prvi fazi (če iz razpoložljivih podatkov izhaja utemeljen sum, da je podan kateri od razlogov za izrek tega ukrepa) odloči o začetku postopka. V drugi fazi (po prejemu Izjave subjekta nadzora o razlogih za izrek ukrepa oz. po izteku roka za takšno Izjavo) pa odloči o izreku ukrepa (prvi odstavek 140. člena ZRev-2). Sodno varstvo je zagotovljeno proti obema odločbama, vendar proti odločbi, s katero Agencija začne postopek za izrek ukrepa, ni posebnega postopka sodnega varstva in se slednja lahko zaradi morebitnih kršitev določb postopka, storjenih do njene izdaje, izpodbija s tožbo le v postopku sodnega varstva proti odločbi o izreku ukrepa.

Odločba, s katero je bil tožnici izrečen ukrep odvzema dovoljenja za opravljanje nalog pooblaščenega revizorja, je oprta na dejstva in dokaze, navedene v obrazložitvi odločbe o izreku ukrepa. Z dokazno oceno Agencije se sodišče strinja. Neutemeljen in pavšalen je tožničin ugovor o pristranskem ravnanju osebe, ki je v konkretnem primeru izvajala nadzor in tožničini tožbeni očitki o zavajanju Strokovnega sveta Agencije. Po presoji sodišča je Strokovni svet Agencije v obravnavanem postopku pri izvrševanju svojih nalog in pristojnosti ravnal v skladu z določili ZRev-2 kot najvišji strokovni organ Agencije (25. člen ZRev-2), kot samostojne in neodvisne institucije (tretji odstavek 18. člena ZRev-2). V predmetni zadevi je na podlagi določb ZRev-2 samostojno ugotavljal tožničine kršitve pravil revidiranja (6. člen v povezavi z drugim odstavkom 31. člena ZRev-2). Na podlagi 1. alineje četrtega odstavka 25. člena ZRev-2 pa je Strokovni svet Agencije tudi pristojen za izdajo odločbe o izreku ukrepa.

Agencija za javni nadzor nad revidiranjem v izpodbijani odloči ne trdi, da bi moral tožnik na podlagi prejete dokumentacije sprejeti drugačne zaključke. Ključna pomanjkljivost, ki se mu očita, je v tem, da iz revizijske dokumentacije ne izhaja, da bi obravnaval prejeto dokumentacijo in v zvezi z njo opravil kakršne koli revizijske postopke. Enako velja tudi za opredelitev do predpostavke delujočega podjetja. Agencija dokumentacije po vsebini ni presojala, ampak je to delo, ki bi ga moral opraviti tožnik. Ker tega ni storil na način, kot to določajo ZRev-2 oziroma MSR, je po mnenju sodišča kršil pravila revidiranja s tem, ko je brez ustrezne podlage zavrnil izdajo mnenja v revizorjevem poročilu. Revizorjevo poročilo mora namreč skladno z določbo 40. člena ZRev-2 vsebovati mnenje o tem, ali so računovodski izkazi v vseh pomembnih pogledih resničen in pošten prikaz finančnega stanja, poslovnega izida in denarnih tokov pravne osebe v predstavljenem obračunskem obdobju. Pooblaščeni revizor mora po določbi petega odstavka 41. člena ZRev-1 zavrniti izdelavo mnenja, če mu pravna oseba ne omogoči izvajanja revizije v skladu s 37. členom Zrev-2, oziroma če pravna oseba vodi poslovne knjige, spise in računalniške zapise v nasprotju z računovodskimi standardi, in zaradi tega ali kateregakoli drugega razloga ni dovolj podlag, da bi pooblaščeni revizor lahko zanesljivo ocenil resničnost in poštenost računovodskih izkazov.

Kot izhaja iz prvega in drugega odstavka 38. člena ZRev-2, se dolžnost varovanja zaupnosti nanaša na varovanje podatkov naročnika revizije, s katerimi se Agencija seznani v postopku nadzora. Teh podatkov ni dopustno sporočati tretjim osebam niti jih ne smejo člani organov in zaposleni v Agenciji sami izkoriščati ali omogočiti, da bi jih izkoriščale tretje osebe. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka direktorju družbe A. d.d. posredovala zgolj dopise, za katere sam tožnik zatrjuje, da so bili pred tem že poslani poslovodstvu družbe. Že iz tega razloga o kršitvi pravil o zaupnosti ni mogoče govoriti. Poleg tega določbe 38. člena ZRev-2 ne varujejo podatkov naročnika revizije pred samim seboj, ampak pred tretjimi nepooblaščenimi osebam.

Ob smiselni uporabi 138. člena ZRev-2 tudi v postopku izreka opomina sklep o začetku postopka mora vsebovati tudi navedbo listin in drugih dokazov, na podlagi katerih toženka zaključi, da obstaja utemeljen sum, da je podan razlog za izrek opomina. V obravnavanem primeru je toženka v tem smislu v sklep o začetku postopka med dokaze naštela tudi pisne pripombe na osnutek poročila in poročilo o pregledu kakovosti, pri čemer pa je glede na možnost podaje izjave o razlogih za začetek postopka po zadnjem odstavku 138. člena ZRev-2 jasno, da se subjekt nadzora lahko izjavi o razlogih za začetek postopka, kar seveda pomeni, da se lahko izjavi tudi o omenjenih dokazih. Tožnik je po presoji sodišča imel zagotovljene vse zakonske možnosti za sodelovanje v postopku in podajanje izjav, ki jih je izkoristil tako po drugem odstavku 74.a člena kot tudi po 104. členu ZRev-2 in tako po presoji sodišča ni bil prikrajšan pri svoji možnosti izjavljanja.

Postopek za izrek opomina je postopek, ki se začne po uradni dolžnosti, za odločanje nadzornega organa v postopkih za izrek ukrepa nadzora pa se po drugem odstavku 102. člena ZRev-2 uporablja, ob odsotnosti drugačnih določil v ZRev-2, zakon, ki ureja splošni upravni postopek. ZUP v 222. členu določa roke za izdajo in vročitev odločb v primeru postopkov na zahtevo strank ter postopkov po uradni dolžnosti, če je to v interesu stranke. Po presoji sodišča tudi za predmetni 90 dnevni rok velja tako kot za roke po 222. členu ZUP, tj. gre za instrukcijske roke, njihova prekoračitev pa ne pomeni, da organ po njegovi zamudi upravne odločbe več ne bi smel izdati.